O Judo zvezi

Pomemben mejnik v razvoju slovenskega juda nedvomno pomeni tudi ustanovitev Judo zveze Slovenije, kot samostojne strokovne športne organizacije. Nastajala je postopoma. Najprej so nekateri člani AJK Olympije navezali stik s Težkoatletsko zvezo Slovenije (TAZS), pri kateri so pobudniki naleteli na popolno razumevanje in podporo. Judo je registrirala v svojem krogu delovanja kot posebno športno panogo. Ustanovljen je bil Odbor za judo in ju-jitsu, nad katerim je bedela Težkoatletska zveza Slovenije, s pomočjo katere smo bili kasneje vključeni tudi v Težkoatletsko zvezo bivše Jugoslavije. Čeprav sta bila judo in ju-jitsu že uvrščena med športne panoge TAZS, sta bila sprejeta v TAZS šele na plenumu 22. marca 1953.

 V družbi ostalih športov je bil judo v tej zvezi nekako v podrejenem položaju. Nenehne težnje in prizadevanja članov Odbora za napredek in hitrejši razvoj juda, so končno obrodile sad uspeha. Vodstvu Odbora je jeseni leta 1956 uspelo prepričati UO Zveze športov Slovenije, da je za hitrejši razvoj juda v Sloveniji potrebna samostojna strokovna organizacija. Skupščina Odbora za judo in jiu jitsu pri TAZS, ki je bila 17. marca 1957, je bila skrbno pripravljena. Na njej je bil sprejet enoglasen sklep, da se Odbor preimenuje v Judo zvezo Slovenije, za prvega predsednika je bil izvoljen član AJK Olympije Niko Vrabl, sekretar pa je postal Marjan Lavrič. Judo šport je s tem postal enakopraven partner v družbi ostalih športnih panog v Sloveniji.

Prve stike z judom v svetu je poskušal navezati Niko Vrabl, ki je bil na kongresu Svetovne unije za judo, jiu jitsu in judo-do (IWJF) v Obertravnu – Avstrija. V začetnem obdobju pri nas o izvirnem judu ni bilo kaj dosti znanega. Prav zaradi tegaso nas vodilni možje judo-doja sprejeli z odprtimi rokami in uspeli prepričati naše veljake za določeno obdobje. Namesto z judom smo se pričeli ukvarjati z judo-dojem. Včlanili smo se v Internacionalno judo-do in jiu-jitsu unijo (IWJF), namesto da bi upoštevali pravočasna opozorila iz Avstrije in Hrvaške, ter se včlanili v Evropsko judo zvezo (EJU). Razultat tega je bil, da je bil preko TAZS že meseca avgusta 1953 angažiran trener Josef Ebetschuber z Dunaja, ki je vodil tečaj v Celju. Ćeprav tečaj ni bil iz judo športa, kajti Ebetschuber je pripadal ekstremni grupi, ki se je ločila od juda in je gojila tako imenovani judo-do, je bil za razvoj juda v Sloveniji ogromnega pomena. Vsekakor je dal osnovo za širok razmah. Sčasoma pa je prihajalo spoznanje, da judo-do le ni to kar iščemo. Vedno bolj se je krepilo odklonilno stališče do judo-doja. Orientacija se je počasi pričela nagibati k judu. Vodilni možje so počasi pričeli slutiti svojo zmoto. Prav zato so v letu 1955 nekateri študentje AJK Olympije (Niko Vrabl, Dušan Kolnik, Ivo Reya, Štef Križman, Tine Lapajne) odhajali na različna dela v zahodnoevropske države, kjer so se hkrati seznanjali in iskali resnico o judu. Nedvomno pa je prelomno in odločilno potezo v poletnih mesecih istega leta napravil Anton Prančič, ki je preko železničarskega kluba ŽTAK Ljubljane, uspel navezati stike z nemškim trenerjem Richardom Unterburgerjem 2.Dan, iz Münchna. Preko Odbora za judo pri TAZS ter sodelovanjem Marjana Lavriča in Antona Kosa, je organiziral nadvse uspešni štirinajstdnevni republiški seminar v Preboldu, ki se ga je udeležilo 20 judoistov. To pa so že bila prava dejanja in bistveni prispevek k nadaljnemu razvoju juda v Sloveniji. Po tem tečaju so se nam vrata juda odprla na stežaj. Tudi drugi člani Odbora, ki so to poletje odšli v tujino, so imeli priliko spoznati zmoto in odkrivati podobno resnico. Pri iskanju resnice, pa je bila pot s tečajem v Preboldu, le nekoliko krajša in nedvomno učinkovitejša.

V prvih letih juda v Sloveniji je ta napredoval zahvaljujoč dejstvu, da so potekali redni letni seminarji, pretežno v Rovinju – letni bazi slovenskih judoistov, pod vodstvom najbolj znanih osebnosti med takratnimi judoisti v Evropi. Tako so vodili redne vsakoletne seminarje Richard Unterburger iz Nemčije, Franz Numfuhr in Kunisch iz Avstrije, Van der Velde in legendarni Anton Geesink iz Nizozemske, Kokichi Nagaoka, Wolfgang Hofmann in Mahito Ogho iz Nemčije, Senta Yamada iz Anglije in še mnogi drugi. Prav posebno je potrebno omeniti simpatičnega trenerja japonskega rodu Kokichi Nagaoko, izrednega strokovnjaka, ki je vsekakor vtisnil svoj pečat v razvoju slovenskega juda.

 Začetni zagon je trajal slabih 15 let, potem pa je letna baza slovenskih judoistov v Rovinju z novim vodstvom JZS počasi pričela usihati. Judo zveza Slovenije ni več kazala znakov pripravljenosti za uspešna vsakoletna strokovna srečanja v Rovinju, raje je organizirala občasne trenerske seminarje v notranjosti Slovenije s skromnejšo udeležbo. Tesnejše stike je kasneje navezala le s poljskim trenerjem Yaskolskim, ki je dal svoj prispevek predvsem na področju metodike treniranja z mladimi.

 V tem obdobju je na tem področju svoj kamenček v mozaiku razvoja slovenskega juda prispeval tudi Jože Škraba. V želji za znanjem, se je vsako leto odpravljal na številne priprave k vodilnim trenerjem takratne Evrope. Udeleževal se je trenerskih seminarjev, reprezentančnih priprav in letnih šol pod vodstvom priznanih trenerjev, kot so: T. Nakatani – olimpijski zmagovalec, S. Natsui – svetovni prvak, Han Ho San - dolgoletni trener nemške reprezentance, M. Ogho, Essink, Tokio Hirano in drugi.

 Kot trener takratne TAK Ljubljane, sedanje Olimpije, si je nekako prizadeval ohranjati tradicijo letnih priprav in seminarjev v Rovinju – kasneje tudi v Premanturi in Strunjanu (1965 – 1986). V želji, da zapolni nastalo praznino, je vrsto let v okviru kluba samostojno organiziral, za precejšen del slovenskih športnikov in klubov vsakoletne letne priprave, judo šole za najmlajše in hkrati prenašal znanje, ki ga je pridobil pri tujih mojstrih na številne udeležence.

Letni seminarji pod okriljem JZS so zopet pridobili večjo veljavo proti koncu osemdesetih let. Najprej nekaj let v Strunjanu, že več kot desetletje pa se odvija »Letna judo šola JZS« v Izoli, ki z raznolikimi programi iz leta v leto pridobiva na veljavi (preko 250 udeležencev), tudi v mednarodnem merilu. Osrednji in najpomembnejši program so letne priprave za vse starostne stopnje obeh spolov – kadeti, mladinci in člani. Tradicionalno se odvija izpopolnjevanje za napredovanje v stopnjah mojstrskih pasov. Del poletne judo šole so tudi državna prvenstva v katah – v okviru le tega je bilo organizirano tudi prvo državno prvenstvo v samostojni Sloveniji – I. DP v katah, Izola 1991. Svoje mesto so dobili tudi tečaji samoobrambe in izobraževanja varnostnikov. Pogosto JZS v Izoli organizira tudi sodniške in trenerske seminarje.

Danes (2015) je v Sloveniji registriranih 78 klubov in nekaj več kot 4000 judoistk in judoistov. Judo zveza Slovenije je članica IJF (Mednarodna judo zveza) in EJU (Evropska judo unija),ki skrbita za razvoj juda v svetu in Evropi.